Gledališka komedija: SREČEN KONEC SVETA
Pričetek predstave točno ob 20:30!!!
Igrajo: Uroš Potočnik, Miha Brajnik, Gorka Berden
Glasba: Peter Žargi
Vokal: Sara Knežević
Tehnika: Janez Polc
Avtor in režiser: Mitja Lovše
Produkcija: KUD France Prešeren Trnovo / Ad Hoc teater;
Srečen konec sveta je komedija, v kateri vas skozi dvanajst, bolj ali manj apokaliptičnih prizorov, trije protagonisti v več različnih likih popeljejo skozi sodobno percepcijo globalne norosti, ki se skozi lokalno dojemanje dogaja predvsem pri nas. Pa tudi v sosednjih pokrajinah, da ne rečemo kar po vsej celini ali bolje svetu (če izvzamemo Antarktiko, vendar se nam zdi, da so pingvini kar dovzetni za svetovne probleme). V predstavi nikogar trajno ne poškodujemo in nihče zares ne umre, a ne počnite tega doma. Sosedom bi se lahko zdeli sumljivi.
Vemo tudi, da Marsovci obstajajo, ker že dlje časa slišimo samo o tem, kako so stvari izjemno slabe in kako bodo kvečjemu še slabše. Vse možne avtoritete govorijo o težkih časih ter o propadu in pri tem po tihem upajo, da bodo njihove rešitve zato delovale, čeprav niti sami ne zaupajo vanje. Hkrati se tudi izgublja smisel, ker nihče več ne ve, kaj bo sledilo in posledično se zdi vse brez veze, tudi samomorilnost in naključne nesreče. Glede na vse to ni nihče več siguren. Ne ve več, kaj naj si sploh še misli. Ali naj se vda malodušju? Ali naj se jezi? Ali naj lovi »difodokle«, ki, mimogrede, obstajajo in niso plod domišljije nevestnih lovcev? Je sploh kaka rešitev? Je – držimo se citata Groucha Marxa, ki je dejal: ‘Humor je razum, ki se mu je zmešalo.’ Nekoč smo govorili, da je razum rešitev za vse, a zgleda, da je njegovo mesto prevzela norija.
Srečen konec sveta se ubada s stanjem, v katerem smo, skozi humor in ironijo. Je vse to morda bližnjica do RESNICE? Odgovor vas čaka v Srečnem koncu sveta.
After: Oskar Model
Vstopnina: 7 €
Recenzije:
Želimo vam Srečen konec sveta!
V črnem času sivine vsemogoče recesije, ki se iz finančne terminologije seli tudi na vsa druga področja našega vsakdana, je konec sveta postal precej aktualen. Kako tudi ne, če so ga za leto 2012 na svojem koledarju predvide¬vali že Maji in če je tudi Nostradamus za ta čas predvidel same katastrofe. K temu dodajte še ukinitev ministrstva za kulturo, prištejete vaš minus na bančnem računu, pomnožite z grškim dolgom in številom brezposelnih ter se veselo zazrite v prihodnost. Kakšna ta bo, niti ni vprašanje, ker tako ali tako dobro veste, da vam nad glavo visijo nešteti problemi, ki vam kratijo spanec, povzročajo črevesne težave in druge probleme z zdravjem in še s čim drugim, ampak brez skrbi, obstaja rešitev, ki jih za večno odpravi. Nekako v stilu refrena tiste znane hladno pivske strate¬gije preživetja, ki pravi: »če je življenje pretežko, pa vzemi heroin «, vam guruji iz daljnih eksotičnih krajev, kjer prebivalci še vedno živijo po starem v skladu z naravo, kar takole med gledališko predstavo skušajo kot rešitev vseh vaših težav, vključno s prhljajem, prodati konec, ki vse konča, konec, po katerem se vam ne bo treba nič več sekirati, vam ne bo treba prav za nič skrbeti, Srečen konec sveta.
Pravzaprav, če povem malček natančneje, vas v snežno belino reklam za pralne praške oblečeni guruji vabijo k sk¬upinskemu samomoru, ki se ga sami – podobno kot politična elita in finančni tajkuni kakšnega gospodarskega zloma – ne bi udeležili, medtem ko predstava Srečen konec sveta veliko bolj demokratično in brez izjem obravnava konec prav vseh in prav vsega, konec sveta za vse. Pisec besedila in režiser Mitja Lovše si je zamislil dvanajst prizorov iz vsakdanjega življenja, ki sploh niso tako apokaliptični, kot si gledalec obeta zaradi naslova, ampak precej spominjajo na naše običajno minevanje dni, ki se tudi v realnem življenju preveč rado preplete s televizijsko resničnostjo. Ne gre za enotno zgodbo, ki bi vodila od začetka k srečnemu koncu, ampak zaporedje prizorov, ki na prvi pogled med seboj niso povezani, združuje jih le tematizacija aktualne absurdnosti sveta, njegove črnogledosti in napovedi še slabše prihodnosti, ali če raje prepišem besede ustvarjalcev predstave: »gre za tematizacijo globalnih norosti«.
Začne se z na videz skrajno resno intelektualno debatno oddajo, ki jo z zanalašč artikulirano mimiko in gestikulacijo , naučeno na hitrem tečaju retorike, skuša čim bolj suvereno usmerjati voditeljica programa (Gorka Berden), njena gosta pa sta dva gospoda doktorja v suknjičih in kravatah (Uroš Potočnik in Miha Brajnik). Debata se podobno kot v pravih TV-šovih burno razvname, novinarka ne obvladuje več položaja, prerekanje gostov preide v osebno obračunavanje, ki se na srečo da prekiniti z reklamami in nanizanko najrazličnejših prizorov predstave, dokler gosta spet nista na svojih stolih in zmerjaje nadaljujeta pogovor. Do srečnega konca sveta pride šele, ko se končno strinjata in skleneta, da bi bil ta za oba in vse nas najboljša rešitev.
Vsak prizor je nekakšna zaključena celota, v kateri se trije igralci pojavljajo v najrazličnejših vlogah, od lovcev, ki v zasedi s puškami čakajo na namišljene živali, do para na večerji, ki jima do razpada zveze manjka samo še natakar s slabim dnevom. V drugo osebo se spremenijo samo s kosom oblačila ali rekvizitom, saj gre za tipizirane vloge, ki pa niti niso tako stereotipne kot bi morda pričakovali, izpostaviti pa je treba še detajl, da se na oder kar nekajkrat sprehodijo iz dvorane med gledalci in jih tako na nek način vključijo v samo predstavo. Med prizori se najde celo še ena televizijska oddaja, šov s teatralno dramaturgijo in malček klovnovsko kostumografijo, v katerega povabijo gospo Hortenzijo, ki je srečno poročena in na sploh zadovoljna s svojim življenjem, a jo kmalu prepričajo, da to sploh ni tako idilično, kot je verjela, in šov kar naenkrat postane podoben kakšni najbolj patetični telenoveli, s histerično žensko v glavni vlogi, ki v obupu vzklika in vije roke proti nebu. Situacija se pogosto sprevrže v hoteno pretiravanje, v burleskno dogajanje, ki se norčuje iz naše aktualne vsakdanjosti, ta pa takole osmešena na odru deluje še bolj bedno in klavrno.
Dialogi so tako najboljši takrat, kadar so zgolj posnetek naše realnosti vsakdana, ki jo malček karikiranja in ironiziranja zgolj poudarja ter jo z distance gledalca predstave naredi le še bolj zabavno. Predstava se poigrava z zna¬nimi motivi, ironizira aktualno in je kombinacija absurdnega humorja improlige s stand-up komedijo, ki se norčuje tudi iz lastnih vicev, predvsem pa nam gledališka skupina Ad Hoc v nasprotju s svojim imenom ponudi konec sveta kot glavni štos in univerzalno rešitev za vse težave, ki nas pestijo.
Za AirBeletrina: Ana Bogataj
Apokaliptični krohot
Če nas ob vsaki bolj simbolični letnici, kot je recimo letošnji majevski 21. december, strašijo s tem, da bo človeške civilizacije kmalu konec, večinoma sploh ne trznemo z očesom in naprej obdelujemo svoj vrtiček. Tisti z več domišljije si konec sveta predstavljajo vsak na svoj slikovit način, ki se med seboj na grobo razlikujejo v tem, ali gre za uničenje iz zunanjih črvin vesolja ali od znotraj, kar pomeni po naši sk¬upni človeški zaslugi. Gledališče se kot zmeraj posveča notranjemu razkroju, ki nam z vsakim dnem močneje trka na vest in nas spravlja v razburkano dilemo, kako se opredeljevati do takšnega sveta.
Večina se odloča za opcijo: ignoriram, saj se delam slepega, ker hočem biti srečen. Dokler to še gre.
Pod oznako »stanje apokalipse« nas namreč mečejo že toliko časa, da nas agonija prav nič več ne privlači. Najbrž nas je ravno to privedlo do nerazsodne reakcije: smeha, ki je pogosto pametnejši od racia. Vsaj tako se je zgodilo Mitju Lovšetu, režiserju in piscu predstave Srečen konec sveta, katere prvotni naslov je bil Kako sem se pomiril in sprejel dejstvo, da je vse v najlepšem redu. Cinična drža do srečnega kon¬ca vsega je glavni izvir te komedije, ki je svoje naslovno voščilo našla v imenu albuma japonskega benda.
Ker se je očitno Lovšetu zdelo pametno v podobno stanje, kot ga je izbral sam, spravi¬ti tudi publiko, jo odkrito evocira in pretirano spravlja v smeh ob vsakem možnem momentu.
Slovenci, ki smo bili po osamosvojitvi prisiljeni odraščati ob Teatru Paradižnik in TV Pop¬er, »palimo« na balkansko duhovitost Nadrealistov in britanski črn humor v Monthy-Python¬skem slogu, zato nam masiranje z absurdom na odru dobro dene. Določeni skeči so sicer skopira¬ni iz avtorjevih prejšnjih del, vendar to prav nič ne moti. Smejmo se, itak nam drugega ne preostane!
Ob dvanajstih nepovezanih prizorih, ki jih spremljamo, nam predstava Srečen konec sveta prikaže vsakod¬nevne aktualne banalnosti. Ob tem se zaveda, da bo efekt pri publiki uspešen ravno zato, ker bo dogajan¬je na odru povezovala z JJ-jem, hipsterjem Borutom, razsvetljenim Morijem in še kakšnim drugim jagrom.
Namesto razburjanja in grizenja nohtov ob Pogledih Slovenije si raje – dokler je to še dovoljeno – prinesimo pokovko in litrsko kolo ter se režimo likom, ki nam jih ponuja tako oklicani svet brez kompasa in strehe nad glavo.
Poanta tako ne koplje v kompleksnosti sveta, ampak se posmehuje njegovi površinskosti. Nepravično in nihilistično ne verjame v možnost koaguliranja družbenega organizma in še bolj nepravično pozablja, da svet nismo samo mi.
Predstava hoče biti globalna, vendar pozabi na komponente, ki jih tovrstna parodija vključuje. Odno¬si so sicer prikazani na več nivojih, rdeča nit je vedno apokalipsa in praviloma povsod nekdo »nasrka«. Iz teh namenoma za najširši medij prikazanih prizorov pa bržkone nima smisla sklepati, da bo vse še slabše, saj nam kljub primatu smeha razum še ni odpovedal in kljub manipulaciji z vrha in stanju medi¬jev premoremo nekaj kritičnosti. Niso vsi »šikimikiji«, ki si predstavljajo, da imajo s svojim intelektual¬nim ali vsaj kapitalnim vplivom kljub temu neko moč. Nekdo pa vendar mora voditi ta svet, ali pač?
Ob sicer skromni scenografiji je trojki igralcev uspelo držati pozornost na svojih posrečenih obrazih. Sku¬pino Ad Hoc sestavljajo Gorka Berden, Miha Brajnik in Uroš Potočnik. Vsak od igralcev predela celo paleto likov, katerim skupna lastnost je karikatura, ki pa na odru preveč odseva, saj so vsi liki po vrsti izredno hu¬ronski. S tem se ne da vzdrževati tempa, zato konec predstave omahne v ravno nasprotno razpoloženje. Drsenje navzdol nas zanima samo zato, ker se moramo posvetiti lastnemu bridkemu koncu, Androm¬eda in Mlečna cesta bosta tako ali tako trčili šele čez štiri milijarde let! In nastala bo nova galaksija.
Za Radio študent: Nina Beguš
Pa veliko sreče!
Kontakt: Uroš Potočnik; tel.: 040837171; email: urhpotocnik@gmail.com
Predstavo so omogočili Mestna občina Ljubljana, Gledališče Glej, Študentska založba, pizzeria Trnovski zvon. Medijska sponzorja sta Airbeletrina in KUD Lema. Dejavnost KUD-a podpira Urad RS za Mladino
